Intervju: O umetnosti se ne govori, umetnost se dela!

V smislu, da ne bom nikoli več naredil dela za teater? Ne, saj nisem rekel tega.

Najprej niste želeli svoje kantavtorske žilice vnašati v gledališče...

To ni kantavtorska žilica. Kantavtor? Kaj bi to pomenilo? Avtor, ki je prišel na kant, ali kaj? Ne! To je komedijantstvo. V zgodovini je bilo veliko takšnih ljudi, ki so poleg tega, da so igrali, tudi pisali.

Lahko rečemo: "V življenju pride vse ob svojem času."

Točno tako, vse ob svojem "cajtu", samo ne veš kdaj bo.

Tandem Mlakar-Taufer živi, ustvarja in rodi velike zadeve. Kaj je tisto, kar vaju tako zelo povezuje?

Pojma nimam. Ne vem. Saj ne razmišljam veliko o tem. To se preprosto dela. Kako bi rekel? O umetnosti se ne govori, umetnost se dela!

Koliko je bil Taufer prisoten pri samem ustvarjanju besedila?

Pri samem pisanju ni bil veliko prisoten. Pisanje je zelo samotno delo. Nihče ti ne more pomagati. Sam se moraš s sabo spraviti in to je to. Ko je bila stvar narejena, potem pa ja. Jaz pravim, da je on tisti, ki me ves čas brca v rit.

Motiv sljehrnika. Je današnji človek res tako zelo podoben sljehrniku na odru?

Nedvomno je. V tem neoliberalnem kapitalizmu, kjer "le petica da ime sloveče" kot bi rekel Prešeren, je dejstvo, da se igra na pohlep človeka; na to, da človek velja le če nekaj ima, ne če zna, ne če je, ampak če ima. Dandanes so popularni tisti, ki imajo, tisti presojajo vse okoli, kar se mi zdi zelo narobe.

Lik žensk je zanimiv. Imamo prostitutko, ženo in mamo.

No, žena je konec koncev še simbol, žena je odločitev, žena je vest. Če jo ubogaš, preživiš kot človek, ni pa lahko z njo živeti. (smeh)

Nekateri vas označujejo za seksista.

Ja, seveda! Jaz sem zelo prepričan v dominacijo enega spola. Ženskega!

So ženske tudi tiste, ki bodo prinešle rešitev?

Jaz mislim, da ja. Nedvomno. Če pridemo do matriarhata se bo ta svet rešil. Če že govorimo o ženskah ... Spomenike se vedno postavlja moškim, ki so ubijali, niti enega spomenika ni za žensko, ki je rodila.

Nekateri vendarle pravijo, da ga ni čez žensko jezo.

Tudi to je res. In še dolgotrajna je. In še prav je, da je taka.

Po mojem mnenju je legendaren prizor z Bogom (Ivo Barišič), Smrtjo (Radoš Bolčina) in Sljehrnikom (Iztok Mlakar). Po Čakajoč Godota ste znova na odru z Barišičem in Bolčino. So privreli spomini na plano?

Vedno! Vedno! Pa še kot četrtega lahko postavimo Vitota. Potem smo res že stara ekipa, ki smo povezani med sabo.

Besedo ali dve morava reči o "mlakarščini". Duohtar pod mus je pokazal, da "mlakarščina" ni ovira za to, da predstavo sprejmejo po Sloveniji. Kakšen odziv pričakujete pri tej predstavi?

Čas bo pokazal, pričakovanja je potrebno malo zadržati. V teatru ni dobro vnaprej "coprati". Mislim pa, da ne bi smel biti večji problem kot pri Duohtarju. Duohtar je seveda bil en uvod, poskus, ali to gre, in očitno zelo dobro gre. Jezik je živ, organski, izhaja iz govorjenja, je živ organizem, dialekt. Je tudi preprosto blizu vsakemu, tudi zaradi tona, melodije govora, tudi zaradi poudarkov, ki so tipični v dialektu. Skratka, jaz ne pričakujem neke jezične "bariere", bomo videli, no, ampak mislim, da ne bo večjih težav z razumevanjem.

V tej predstavi improvizacije ne more biti, kajne?

No, improvizacija bo. Jaz zaupam v moje soigralce, izvrstni talenti, krasna ekipa. "To šprica tko da ... " Improvizacija je seveda omejena s tem, ker je to verz, in verza se je treba absolutno držati, ampak ne obstaja le besedna improvizacija, ampak tudi gibalna … tako da nekaj prostora bomo še imeli.

Predstavo ste postavljali na oder v Kopru. Koliko je ta drugačen ritem življenja obmorskih krajev vplival na vas?

No, no ... saj ste prav povedala … točno tako ... sonce, piha, ... prvi teden smo ves čas vadili na soncu, prav zunaj, potem pa je bilo seveda treba iti noter v mrak, in smo se jezili, ker je bilo zunaj sonce. Ampak dobro ... "kaj češ" … taka služba.

V nekem intervjuju sem prebrala, da ste brali prav posebno knjigo med ustvarjanjem te predstave?

"A nje nje" … to ne … kje pa ... to ni res … to me je novinar slučajno tako ulovil ...

Ampak gre za zanimivo knjigo ...

Ja, ja … naslov je Dio ci ha creato gratis (Bog nas je napravil zastonj) … učitelj verouka je to knjigo napisal na osnovi nalog, ki so jih pri verouku napisali otroci … noter so take izjave kot npr. "Če je bog vedel, da bo večina ljudi šla v pekel, zakaj jih je potem sploh napravil." Otroci razmišljajo in po svoje si razlagajo Evangelij in Biblijo, nasploh.

Vito Taufer je poudaril pomen koprodukcije. Če sem ga prav razumela, vidi v koprodukcijah prihodnost slovenskega gledališča glede na majhnost našega prostora. Kakšno je vaše mnenje?

Glejte. Nov človek, nova igralska skupina, ki se sreča z drugo skupino … to je zmeraj dogodek, ena prevetritev … ena nova svetloba, eno novo sonce, ki posveti v skupno delo in začimba. Nekateri pravijo temu Eros. Jaz sem pristaš koprodukcij, seveda pod pogojem, da se vse stvari okrog življenja igralcev, uredijo. Igralci imamo družine, nismo nomadi, čeprav je igralstvo ciganski posel v tem smislu, da moraš potovati okoli. Skratka, potrebno je urediti logistiko, da človeku omogočiš, da normalno dela. V takem primeru sem pristaš koprodukcij, seveda, da sem.

Bo Bog uničil ta naš planet, ali ga bomo kar sami?

Mislim, da smo na dobri poti, ampak bomo videli. (smeh) Jaz sem optimist. V večini primerov sicer zmaga zlo, v par procentih pa vseeno zmaga tudi dobro, in za tistih par procentov se splača živeti!

Hvala lepa!

Hvala vam!

Naslednja uprizoritev Sljehrnika v Kopru bo 20. februarja. Karte so v prosti prodaji in če pohitite, jih morda celo dobite! :)