Pričakovanja vlagateljev naraščajo

Evropske borze so samo v zadnjih treh tednih pridobile cca 10 % vrednosti v prepričanju, da se bomo recesiji izognili oziroma v upanju, da bo Evropska Centralna banka naposled vendarle popustila pod pritiski držav iz periferije, ki se pogrezajo v vse večje plačilne težave. Zaradi bližajočih se predsedniških volitev v ZDA, analitiki tudi tam pričakujejo močnejše intervencije Federal Reserve. Borze torej bolj kot na podlagi dejanskih podatkov, rastejo na podlagi pričakovanj oziroma upanja na skorajšnje posege monetarnih oblasti od katerih se pričakuje vsaj podoben nastop kot v drugi polovici leta 2010, ko so udarili s projektom "Quantitative easing 2".

Zanimiva postaja očitno nasprotujoča si korelacija med gibanjem borznih indeksov in dobički podjetij. Prvi trije tedni letošnjega leta za donos ameriškega borznega indeksa S&P 500 sodijo med najboljše v zadnjih dvajsetih letih. Obenem pa po podatkih finančnega portala Bloomberg v zadnjem četrtletju le še vsega 47 % podjetij iz tega indeksa dosega ali presega pričakovanja analitikov o višini dobička. To je najnižji odstotek v zadnjih petih letih se pravi, da je rast dobička očitno pod močnim pritiskom. Zdaj veste, kaj imamo v mislih, ko opozarjamo, da delnice v splošnem niso poceni temveč, da so pričakovanja previsoka, kar lahko privede do razočaranja. Pozornost torej ne bo odveč.

Na tem mestu pogosto omenjamo sentiment vlagateljev. V ta namen se običajno uporablja Investor's Intelligence survey, kjer vsakodnevno na grafu beležijo razpoloženje vlagateljev v ZDA. Ta trenutek je preko 50 % vlagateljev pozitivno naravnanih, ta številka pa že kaže na določen ekstrem, saj je skoraj tako visoka kot lani aprila, ko so delnice zabeležile letni vrh. S tem ne želimo špekulirati, da morajo tečaji delnic za vsako ceno pasti, opozarjamo pa na visok nivo optimizma in pričakovanj med borznimi udeleženci predvsem večjimi institucionalnimi. Ta optimizem se ne sklada s podatki iz terena oziroma s sliko iz realnega gospodarstva.

Obstaja sicer možnost, da se stvari obrnejo na boljše vendar bi se to moralo pokazati že v kratkem, najkasneje v mesecu ali dveh. Iz dosedaj znanih podatkov pa je tako izboljšanje nerealno pričakovati, saj so že varčevalni ukrepi sami po sebi dovolj močni, da bodo določene evropske države pahnili v recesijo. Če k temu prištejemo še bančni krč ter razmeroma visoke cene nafte in derivatov je pravzaprav težko najti razloge, ki bi nas prepričali, da bi verjeli v nadaljevanje močne rasti. Edini faktor, ki bi lahko dejansko kratkoročno preobrnil situacijo bi bila ponovna intervencija centralnih bank. Vendar kot smo že večkrat poudarili, to bi bilo zgolj ponovno kupovanje časa ter prelaganje rešitve na bodoče generacije.

Popolnoma drugačna kot v tujini so gibanja na domači borzi. Tukaj ni opaziti nobenega optimizma, prevladujejo prodajalci. Likvidnostni krč v Sloveniji je pač toliko močnejši, odsotnost kupcev iz tujine pa je posledica našega odnosa do njih, ki ni ravno prijateljski. Dogajajo se sicer manjše prevzemne zgodbe, kot je bila na primer Plama-Pur v decembru, če lahko sklepamo po zadnjih informacijah, pa bo kmalu sledil prevzem Etol-a. Za kako odmevnejšo tarčo bomo morali še malce počakati, saj v primeru Mercatorja zaenkrat ni signalov, da bi lahko bili kaj bližje rešitvi.

Kaj več glede aktivnosti države pri upravljanju svojih naložb bomo lahko izvedli šele po kostituiranju nove vlade, katerakoli že bo. Vsekakor pa nas bo (oziroma novo vlado) najbrž finančna situacija počasi potisnila v položaj, ko bomo prisiljeni prodati določeno državno premoženje, sicer državni proračun ne bo več zmogel pokrivati svojih obveznosti. Sploh pa bomo morali v Sloveniji začeti resno debato ravno o obveznostih proračuna (zdravstvo, šolstvo, pokojnine, sociala, infrastruktura, subvencije, …), saj je sedaj dokončno jasno, da vseh obljub kar tako počez država ne zmore izpolniti.