petek, 13.09.2013 ob 15:56 | Avtor:

Čudoviti svet sanacije bank

kategorija gospodarstvo  komentarji komentarji (0)   galerija slik galerija slik (1)  
  

Čiščenje finančnega sistema se naposled začenja tudi pri nas.

V Sloveniji smo bili prejšnji konec tedna priče uvedbi postopka nadzorovane likvidacije nad dvema manjšima bankama. Bolje pozno kot nikoli pravijo, a zadeva se kot vedno pri nas popolnoma po nepotrebnem zapleta. Mi smo na tem mestu v preteklosti že večkrat izpostavili, kako preprosto je prestrukturiranje bank, če se držimo črke zakona. Seveda bo pri tem nekdo utrpel izgubo, a načelo pravičnosti zahteva, da izgubo nosijo najprej lastniki kapitala in nato upniki po vrsti podrejenosti, nikakor pa ne davkoplačevalci, razen za zajamčene vloge. In skorajda bi Sloveniji uspelo speljati prvi resen postopek likvidacije banke, pa je vlada tik pred dvanajsto brez potrebe spremenila zaporedje tistih, ki nosijo breme reševanja. Zakaj je treba te stvari postavljati na glavo z ad-hoc rešitvami v zadnjem trenutku, če imamo zakone jasno napisane?

Postopek prisilne likvidacije banke se začne po neuspešnem poskusu dokapitalizacije, ko banka sicer ne dosega minimalnega kapitala, ki ga zahteva Zakon o bančništvu (136. člen), hkrati pa še ne obstajajo razlogi za uvedbo stečaja banke. Prisilna likvidacija torej načeloma predvideva polno poplačilo upnikov iz premoženja banke. In sedaj nastopi zanka. Če se v postopku nadzorovane likvidacije izkaže, da premoženje banke ne bo zadoščalo za poravnavo terjatev upnikov, se nad banko uvede stečajni postopek (271. in 320. člen). Nenadoma pa imamo čudno pravno situacijo, ko je vlada vnaprej uletela z jamstvom za poplačilo vseh navadnih upnikov dveh bank, čeprav zakon zahteva, da se nad banko, katere premoženje ne zadostuje za poplačilo vseh upnikov uvede stečaj, v stečaju pa so garantirane samo zajamčene vloge do višine 100.000 EUR in nič drugega. Zakaj je torej potreba državi vnaprej dodatno garantirati za premoženje nekaterih upnikov banke, če tega po zakonu ni dolžna storiti? Je smiselno prekoračiti zakonske določbe in izpostaviti proračunska sredstva nepotrebnemu tveganju? Od kod sploh ideja vladi, da arbitrarno odloča o proračunskem poplačilu upnikov v zasebnih poslovnih razmerjih? Pustimo se presenetiti, morda uvedba stečajnega postopka še pride, ampak to, da pred tem izjaviš, da garantireš vse navadne upnike nato pa spelješ stečaj, bi bil pa res zanimiv precedens.

Seveda je pojasnilo odgovornih večinoma usmerjeno v zagotavljanje delovanja bančnega sistema v Sloveniji, preprečevanje prenosa panike na druge banke itd… A dejstvo je, da sta se regulator bančnega trga in vlada spustila na teren moralnega hazarda in to že pri dveh najmanjših bankah v Sloveniji. Kaj vse se bo država odločila garantirati poleg zajamčenih vlog v primeru težav v kateri od večjih domačih bank? Kaj pa, če takrat ne bo garantirala v taki meri, bodo upniki lahko tožili zaradi neenakopravne obravnave? Ali res v tej državi ni drugih finančnih prioritet kot poplačevanje terjatev bančnih upnikov?

Sistemsko paniko se preprečuje tako, da se likvidacijo bank izvaja pravočasno. Če bi jo regulator zahteval bistveno prej, ko je bilo še res mogoče vse depozite poplačati iz premoženja banke, ne bi bilo nobene potrebe po državnih garancijah in preprečevanju panike. Pri nas je bilo ravno nasprotno, država je v bankah v katerih je v zadnjem času tudi opravljala poostreni nadzor in torej vedela za obstoj težav, celo povečevala svoje depozite z namenom stabilizacije, na ta način pa povečala svojo izpostavljenost, ki jo mora sedaj reševati z gasilskimi ukrepi. Treba se je samo držati pravil in zakonov, ki so že napisani in postopati v skladi z njimi in nič več. Osnovna problema ob tem dogodku sta torej dva: prvič, da do likvidacije najbrž prihaja prepozno in drugič, da je vlada brez utemeljenih razlogov preskočila vrstni red in vskočila z državno garancijo za vse navadne upnike, čeprav ji tega ne bi bilo potreba storiti – gre torej za popolnoma arbitrarno odločitev tudi zaradi »sanacije« nekaterih svojih napačnih odločitev v preteklih letih. Pravna država mora delovati v skladu z zakoni in ne po trenutnem navdihu tistih, ki so pač v določenem trenutku za krmilom.

Problem takega odločanja, poleg moralnega hazarda in neupravičene porabe davkoplačevalskega denarja, je v visokih pravnih stroških, ki utegnejo nastati, če se bi kasneje izkazalo, da postopanje ni bilo v skladu s pravili. Vlada in Banka Slovenije ne moreta kar v sporočilih za javnost vnaprej določati, kdo bo v sanaciji banke izgubil premoženje in kdo bo zavarovan. Garantirata lahko samo zajamčene vloge. Ostalo je stvar zakonodaje, likvidacijskih in stečajnih postopkov, dokapitalizacij, konverzij zamenljivih obveznic v kapital, odprodaje premoženja ipd… Šele na koncu se bo izkazalo kdo je koliko izgubil. Postopki so zapleteni zato jih je treba strokovno izpeljati sicer bodo padale tožbe, država pa bi lahko zaradi hitenja plačevala za nazaj, kot v primeru »izbrisanih« ipd… Primer likvidacije teh dveh bank kaže na še en očiten problem v tej državi in sicer na pomanjkanje »regulatornega poguma«. Namesto, da bi odgovorni strokovno, neodvisno in odločno vodili postopke v skladu z zakoni, podlegajo šušljanju iz ozadja, češ da bo konec sveta, če država ne bo storila tega ali onega in potem se seveda zakoni izkrivljajo in nategujejo do onemoglosti, da se zadosti tem interesom. Verjemite nam, da Sloveniji ne bo hudega, če bi imela kako banko manj.

Najbrž gre pri vsem skupaj za to, da vpleteni sedaj rešujejo predvsem svojo kožo, ker niso pravočasno reagirali na tempirano bombo v bankah, ki tik-taka že vsaj štiri leta. Regulator bančnega trga mora namreč posredovati, če banke na območju naše države ne dosegajo minimalnega kapitala. Strategija »delay and pray« pa je naposled udarila nazaj. Sedaj očitno z zamudo ugotavljajo, da najbrž višina uradno prikazanega premoženja v bilancah zelo »domišljijsko« odraža dejansko stanje in ker se je to do sedaj toleriralo, se je pač vlada ad-hoc dogovorila, da bo Republika Slovenija jamčila kar za vse navadne upnike teh dveh bank. Kar tako, mimo zakona, z razlago, da gre za interes varnosti in stabilnosti finančnega sistema. Zakaj ti ljudje ne razumejo, da tudi z brezglavim zadolževanjem proračuna ogrožajo varnost in stabilnost tega istega finančnega sistema? Državna blagajna je iz dneva v dan bolj prazna in to bo kmalu vsaj tako velik problem kot zavožene banke, če ne še večji.

Vsak evro sanacije bank bomo davkoplačevalci morali nekoč poravnati v obliki višjih davkov, nižje ravni javnih storitev ali celo česa hujšega, kot je na primer nacionalizacija zasebno privarčevanih pokojninskih sredstev (to je pravkar storila Poljska, članica EU, preden se kdo oglasi, da po nepotrebnem strašimo ljudi). Sicer pa to ni samo slovenski problem, težave z nadzorom so povsod, tudi v ZDA ugotavljajo, da je v postopkih likvidacije bank v zadnjih letih izjemno visoka razlika med prikazanim premoženjem in dejanskim premoženjem po likvidaciji (tudi do 40% kot v primeru Advanta Bank leta 2010), do česar ne bi smelo prihajati, če bi nadzorniki pravočasno in strokovno opravljali svoje delo. Tudi tam davkoplačevalci še danes izdatno krijejo finančne malverzacije v bankah zato se lahko tistim, ki vas prepričujejo, da so američani celo zaslužili z reševanjem svojih bank, lahko le cinično nasmehnete.

Na splošno je bila ena od značilnosti zadnje finančne krize neupravičeno reševanje lastnikov bančnih obveznic na račun davkoplačevalcev povsod po svetu. Zato krize ni konec in je tudi ne more biti, ker se slabe naložbe ne čistijo temveč prikrivajo in kopičijo na drugih krajih. Iluzija gospodarske ekspanzije temelji zgolj na rasti finančnega vzvoda, to pa destabilizira celoten sistem zaradi česar tudi reševanja postajajo vse bolj podobna ad-hoc rešitvam iz obupa. A ostaja dejstvo, da če bi regulatorji v preteklosti svoj nadzor opravljali po črki zakona, do večjih izgub za varčevalce ali davkoplačevalce sploh ne bi prihajalo, ker zakon predvideva izvajanje določenih ukrepov preden premoženje banke ne zadošča več za poplačilo vseh depozitov. Bančništvo je pač z vidika stabilnosti sistema eden najbolj nevarnih poslov, zato bi moralo biti izjemno strogo regulirano, napake pa dosledno sankcionirane. Ohlapnega nadzora bančnega sektorja državljani ne smemo tolerirati, ker nas to enostavno preveč stane.

Peter Mizerit

Peter Mizerit, član uprave, PFCI

Razkritja: To poročilo nima narave "priporočila" iz 378. člena Zakona o trgu finančnih instrumentov (UL RS št. 67/07). Vsi podatki predstavljeni v poročilu so zajeti iz objav v tiskanih ali elektronskih medijih ter uradnih objav na spletni strani Ljubljanske borze SEO-NET. Družba PFCI, d.o.o. kot sestavljalec poročila ne odgovarja za popolnost in točnost posredovanih podatkov, ki jih pridobi iz omenjenih virov. To obvestilo ne upošteva izkušenj, finančnih možnosti in namenov posamezne osebe v zvezi z naložbami v vrednostne papirje. Seznanitev z vsemi oblikami tveganja pri naložbah v vrednostne papirje je pogoj za oblikovanje investicijske odločitve v zvezi s prodajo ali nakupom delnic, oziroma drugih investicijskih odločitev. Zgodovinski podatki o donosih vrednostnih papirjev ne zagotavljajo donosov v prihodnosti. Vse podatke glede premoženja in poslovanja družb, ki kotirajo na organiziranem trgu ter gibanja cene delnic, lahko pridobite pri izdajatelju. Dodatna razkritja:http://j.mp/kcmscH



Vir: Podpalmo.si

Povej naprej:
komentarje poganja Disqus


Prometno informacijski center
Prometno poročilo, torek 15.september 2015 ob 22:58

Zapora ceste: - Na primorski avtocesti bo med Logatcem in Uncem do predvidoma 12. novembra promet v obe smeri urejen po dveh zoženih pasovih.


Današnje prireditve

Klikni za novico