petek, 27.09.2013 ob 14:41 | Avtor:

Nismo sami

kategorija gospodarstvo  komentarji komentarji (0)   galerija slik galerija slik (1)  
  
Včasih se nam morda zdi, da je v Sloveniji vse narobe, drugod pa stvari tečejo kot po maslu.

 

Prav zato je zanimivo opazovati, kako se tudi v tujini ukvarjajo s podobni težavami kot pri nas. V Italiji recimo, se je v zadnjih dneh razvila žolčna debata glede prodaje italijanskega Telekoma. Španski telekomunikacijski gigant Telefonica se je namreč dogovoril za povečanje svojega deleža v holdingu Telco, ki je največji lastnik Telecoma Italia. Delež naj bi odkupil od italijanskih bank in zavarovalnic. Reakcija je bila seveda skoraj popolnoma enaka kot v Sloveniji. Politiki, ki uradno sicer nakupu Špancev ne bodo nasprotovali, v zasebnih izjavah za javnost pred televizijskimi kamerami kar tekmujejo med seboj v tem, kdo bolj nasprotuje prodaji. Tako levi kot desni pozivajo »pristojne institucije« naj preprečijo razprodajo državnega premoženja, ki je baje strateškega pomena. Nekateri zahtevajo takojšnjo oddelitev telekomunikacijskega omrežja iz družbe preden bo prevzeta, da ne pride v roke konkurenci ipd… Ogrožena naj bi bila nacionalna varnost, skrbi celo posebno parlamentarno komisijo, ki bdi nad informacijsko varnostjo v državi. Pobesneli so seveda tudi sindikati, ki se bojijo odpuščanj v domačem telekomunikacijskem gigantu. Skratka v zameno za sliko popularnega borca za nacionalni interes, so nekateri pripravljeni storiti vse. Na moč podobno razmeram doma. No, saj resnici na ljubo tudi družbene razmere v Italiji niso bistveno boljše kot pri nas. 
Patetična debata se v zadnjih dneh ponovno razvija tudi v ZDA in sicer okoli stare problematike dviga meje zadolževanja državnega proračuna. V ZDA mora namreč kongres vsakič odobriti povečanje zadolževanja. Gre za neko obliko fiskalnega pravila, če hočete. Zadnje povečanje je bilo odobreno leta 2011 in sicer do meje 16.400 milijard USD. Ker imajo ZDA, podobno kot Slovenija, neobvladljivo javno porabo, zdravstvo in pokojnine, so seveda že konec leta 2012 ponovno trčili ob limit zadolževanja. V veljavo so takrat stopili t.i. avtomatski rezi porabe (sequester), ki pa niso dolgo trajali. Maja letos so namreč znova začasno dvignili limit zadolževanja na 16.700 milijard, kar naj bi po predvidevanjih dosegli enkrat v mesecu oktobru. Do takrat naj bi sprejeli nov zakon s katerim bi dvignili ta limit, a se seveda spet zapleta, časa pa zmanjkuje.
Demokrati in republikanci vsepovprek obtožujejo drug drugega. Demokrati grozijo, da bo država oktobra prenehala odplačevati mednarodne obveznosti, pokojnine in plače v javnem sektorju, če republikanci ne pristanejo na dvig meje zadolževanja. Republikanci od demokratov na drugi strani zahtevajo vsaj minimalne reze v državno porabo, predvsem pa reformo zdravstva, v zameno za dvig meje zadolževanja, česar pa demokrati ne želijo niti slišati, saj naj bi to ogrozilo gospodarsko rast in s tem njihov ugled pri vodenju države. Na koncu se bodo najbrž v zadnjem trenutku dogovorili za neko začasno rešitev, ki ne bo prinesla nič pametnega, razen prestavila soočenje s težavami za kakih 6 do 12 mesecev. 
Demokrati seveda pretiravajo, ko zavrnitev dodatnega zadolževanja enačijo z bankrotom države. ZDA ne bodo bankrotirale, če se dvig meje zadolževanja ne bi zgodil. Država namreč še vedno dobiva večji del prihodkov iz naslova davkov in v okviru tega bi pač morali živeti. Seveda bi bilo potrebnega nekaj varčevanja in rezov tu in tam, a to je daleč od bankrota. Republikanci so na drugi strani prav tako nekonsistentni s svojimi načeli, saj so bili prav oni eni največjih podpornikov zadolževanja, ko so bili sami na oblasti. Običajno povzročajo dosti hrupa, nato pa v zadnjem trenutku zvijejo rep med noge in podpišejo dvig zadolževanja s stališčem, da gre za nacionalno varnost ipd… Pri tem seveda izposlujejo kako dodatno drobtinico še za lobiste in podpornike iz svoje interesne sfere.
In ravno to je največji problem politikov na vseh straneh sveta. Oni preprosto verjamejo, da so na svojih funkcijah pristojni samo za razdeljevanje denarja, kar je seveda najlepši del posla. Če pri tem pade še kakšna provizija, toliko bolje. Ko pa je potreba to razdeljevanje ustaviti ali vsaj omejiti in spraviti v nek vzdržen matematični okvir, nenadoma niso več za to igro. Dvignejo nos in začnejo brcati z nogami kot mali otroci. Grozijo nam o socialnih katastrofah, lakoti, revščini, epidemijah, nacionalni varnosti itd… To njihovo brcanje nato običajno občutimo predvsem davkoplačevalci, saj pomeni v glavnem povečanje naših obveznosti, nikoli pa zmanjšanje njihovih privilegijev. Predlog slovenskega proračuna za prihodnje leto je točno to: povečanje naših obveznosti za skoraj 600 milijonov v obliki višjih davkov, na drugi strani pa ne duha ne sluha o kakršnem koli omejevanju nepotrebnega deleža državne porabe. Oziroma bolje povedano, državna poraba narašča predvsem iz naslova plačila obresti za najete dolgove (ker se seveda zadolžujemo vse dražje in dražje), upada pa na postavki vzdrževanja in investicij, ker preprosto zmanjkuje denarja. Precej nezaželen scenarij torej. A to je vse zgolj zato, ker jim volilci to dovolimo. Dileme so očitno tudi v tujini zelo podobne kot pri nas. Pravzaprav sploh nismo tako daleč od ponorelega sveta. O tem, ali je to pozitivno ali ne, pa kdaj drugič.
Prav zato je zanimivo opazovati, kako se tudi v tujini ukvarjajo s podobni težavami kot pri nas. V Italiji recimo, se je v zadnjih dneh razvila žolčna debata glede prodaje italijanskega Telekoma. Španski telekomunikacijski gigant Telefonica se je namreč dogovoril za povečanje svojega deleža v holdingu Telco, ki je največji lastnik Telecoma Italia. Delež naj bi odkupil od italijanskih bank in zavarovalnic. Reakcija je bila seveda skoraj popolnoma enaka kot v Sloveniji. Politiki, ki uradno sicer nakupu Špancev ne bodo nasprotovali, v zasebnih izjavah za javnost pred televizijskimi kamerami kar tekmujejo med seboj v tem, kdo bolj nasprotuje prodaji. Tako levi kot desni pozivajo »pristojne institucije« naj preprečijo razprodajo državnega premoženja, ki je baje strateškega pomena. Nekateri zahtevajo takojšnjo oddelitev telekomunikacijskega omrežja iz družbe preden bo prevzeta, da ne pride v roke konkurenci ipd… Ogrožena naj bi bila nacionalna varnost, skrbi celo posebno parlamentarno komisijo, ki bdi nad informacijsko varnostjo v državi. Pobesneli so seveda tudi sindikati, ki se bojijo odpuščanj v domačem telekomunikacijskem gigantu. Skratka v zameno za sliko popularnega borca za nacionalni interes, so nekateri pripravljeni storiti vse. Na moč podobno razmeram doma. No, saj resnici na ljubo tudi družbene razmere v Italiji niso bistveno boljše kot pri nas. 

Patetična debata se v zadnjih dneh ponovno razvija tudi v ZDA in sicer okoli stare problematike dviga meje zadolževanja državnega proračuna. V ZDA mora namreč kongres vsakič odobriti povečanje zadolževanja. Gre za neko obliko fiskalnega pravila, če hočete. Zadnje povečanje je bilo odobreno leta 2011 in sicer do meje 16.400 milijard USD. Ker imajo ZDA, podobno kot Slovenija, neobvladljivo javno porabo, zdravstvo in pokojnine, so seveda že konec leta 2012 ponovno trčili ob limit zadolževanja. V veljavo so takrat stopili t.i. avtomatski rezi porabe (sequester), ki pa niso dolgo trajali. Maja letos so namreč znova začasno dvignili limit zadolževanja na 16.700 milijard, kar naj bi po predvidevanjih dosegli enkrat v mesecu oktobru. Do takrat naj bi sprejeli nov zakon s katerim bi dvignili ta limit, a se seveda spet zapleta, časa pa zmanjkuje.

Demokrati in republikanci vsepovprek obtožujejo drug drugega. Demokrati grozijo, da bo država oktobra prenehala odplačevati mednarodne obveznosti, pokojnine in plače v javnem sektorju, če republikanci ne pristanejo na dvig meje zadolževanja. Republikanci od demokratov na drugi strani zahtevajo vsaj minimalne reze v državno porabo, predvsem pa reformo zdravstva, v zameno za dvig meje zadolževanja, česar pa demokrati ne želijo niti slišati, saj naj bi to ogrozilo gospodarsko rast in s tem njihov ugled pri vodenju države. Na koncu se bodo najbrž v zadnjem trenutku dogovorili za neko začasno rešitev, ki ne bo prinesla nič pametnega, razen prestavila soočenje s težavami za kakih 6 do 12 mesecev. 

Demokrati seveda pretiravajo, ko zavrnitev dodatnega zadolževanja enačijo z bankrotom države. ZDA ne bodo bankrotirale, če se dvig meje zadolževanja ne bi zgodil. Država namreč še vedno dobiva večji del prihodkov iz naslova davkov in v okviru tega bi pač morali živeti. Seveda bi bilo potrebnega nekaj varčevanja in rezov tu in tam, a to je daleč od bankrota. Republikanci so na drugi strani prav tako nekonsistentni s svojimi načeli, saj so bili prav oni eni največjih podpornikov zadolževanja, ko so bili sami na oblasti. Običajno povzročajo dosti hrupa, nato pa v zadnjem trenutku zvijejo rep med noge in podpišejo dvig zadolževanja s stališčem, da gre za nacionalno varnost ipd… Pri tem seveda izposlujejo kako dodatno drobtinico še za lobiste in podpornike iz svoje interesne sfere.

In ravno to je največji problem politikov na vseh straneh sveta. Oni preprosto verjamejo, da so na svojih funkcijah pristojni samo za razdeljevanje denarja, kar je seveda najlepši del posla. Če pri tem pade še kakšna provizija, toliko bolje. Ko pa je potreba to razdeljevanje ustaviti ali vsaj omejiti in spraviti v nek vzdržen matematični okvir, nenadoma niso več za to igro. Dvignejo nos in začnejo brcati z nogami kot mali otroci. Grozijo nam o socialnih katastrofah, lakoti, revščini, epidemijah, nacionalni varnosti itd… To njihovo brcanje nato običajno občutimo predvsem davkoplačevalci, saj pomeni v glavnem povečanje naših obveznosti, nikoli pa zmanjšanje njihovih privilegijev. Predlog slovenskega proračuna za prihodnje leto je točno to: povečanje naših obveznosti za skoraj 600 milijonov v obliki višjih davkov, na drugi strani pa ne duha ne sluha o kakršnem koli omejevanju nepotrebnega deleža državne porabe. Oziroma bolje povedano, državna poraba narašča predvsem iz naslova plačila obresti za najete dolgove (ker se seveda zadolžujemo vse dražje in dražje), upada pa na postavki vzdrževanja in investicij, ker preprosto zmanjkuje denarja. Precej nezaželen scenarij torej. A to je vse zgolj zato, ker jim volilci to dovolimo. Dileme so očitno tudi v tujini zelo podobne kot pri nas. Pravzaprav sploh nismo tako daleč od ponorelega sveta. O tem, ali je to pozitivno ali ne, pa kdaj drugič.

 

Peter Mizerit

Peter Mizerit, član uprave, PFCI

Razkritja: To poročilo nima narave "priporočila" iz 378. člena Zakona o trgu finančnih instrumentov (UL RS št. 67/07). Vsi podatki predstavljeni v poročilu so zajeti iz objav v tiskanih ali elektronskih medijih ter uradnih objav na spletni strani Ljubljanske borze SEO-NET. Družba PFCI, d.o.o. kot sestavljalec poročila ne odgovarja za popolnost in točnost posredovanih podatkov, ki jih pridobi iz omenjenih virov. To obvestilo ne upošteva izkušenj, finančnih možnosti in namenov posamezne osebe v zvezi z naložbami v vrednostne papirje. Seznanitev z vsemi oblikami tveganja pri naložbah v vrednostne papirje je pogoj za oblikovanje investicijske odločitve v zvezi s prodajo ali nakupom delnic, oziroma drugih investicijskih odločitev. Zgodovinski podatki o donosih vrednostnih papirjev ne zagotavljajo donosov v prihodnosti. Vse podatke glede premoženja in poslovanja družb, ki kotirajo na organiziranem trgu ter gibanja cene delnic, lahko pridobite pri izdajatelju. Dodatna razkritja:http://j.mp/kcmscH



Vir: Podpalmo.si

Povej naprej:
komentarje poganja Disqus


Prometno informacijski center
Prometno poročilo, torek 15.september 2015 ob 22:58

Zapora ceste: - Na primorski avtocesti bo med Logatcem in Uncem do predvidoma 12. novembra promet v obe smeri urejen po dveh zoženih pasovih.


Današnje prireditve

Klikni za novico