petek, 13.12.2013 ob 17:30 | Avtor:

Veseli december

kategorija gospodarstvo  komentarji komentarji (0)   galerija slik galerija slik (1)  
  
Slovenski davkoplačevalci smo naposled dočakali svoj petek trinajsti.

S tokratnim poročilom se znova vračamo v Slovenijo. Nabralo se je namreč nekaj novosti, ki jih lahko obdelamo. Danes najbrž že vsi veste, da je na Ljubljanski borzi trgovanje z bančnimi delnicami in podrejenimi obveznicami do nadaljnega zaustavljeno. Borza se je za ta korak odločila zaradi asimetrije informacij, ki so preplavile trg po objavi sprememb Zakona o bančništvu, ki so stopile v veljavo 15. novembra. V dveh tednih po objavi so se namreč po medijih začele širiti špekulacije o tem, kaj se bo zgodilo 13. decembra, ko bodo objavljeni rezultati stres testov domačih bank. Eni so pisali o obsežnih dokapitalizacijah drugi o izbrisu delničarjev, tretji o konverziji podrejenih obveznic v kapital, nekateri pa so raje kar pohiteli na banko po svoje depozite itd… Ta informacijski kaos se je pokazal tudi na borzi z velikimi dnevnimi nihanji tečajev teh finančnih instrumentov. 
Sprememba Zakona o bančništvu Banki Slovenije omogoča, da v primeru ugotovitve kapitalske neustreznosti v posamezno banko poseže z izrednim ukrepom, ki dopušča tudi prenehanje ali konverzijo kvalificiranih obveznosti, med katere štejejo osnovni kapital banke in obveznosti do imetnikov nekaterih hibridnih finančnih instrumentov. Zakon torej Banki Slovenije dejansko omogoča sprejetje odločitve o »izbrisu« delničarjev ali prisilni konverziji hibridnih obveznosti v kapital po načelu »bail-in«. Ne gre za nobeno domačo posebnost, saj priporočila prihajajo iz Bruslja nekaj podobnega pa poznajo tudi v ZDA (Orderly Liquidation Authority sprejete v okviru zakonodajnega paketa Dodd-Frank takoj po krizi leta 2010). Zakaj pravzaprav gre? Na vrhuncu finančne krize v letu 2008 so bile države stisnjene v kot in so pod grožnjo izrednih razmer bile prisiljene zapraviti ogromne vsote davkoplačevalskega denarja za stabilizacijo bančnega sektorja (poleg spremembe računovodskih standardov, ki še danes omogočajo fantazijsko vrednotenje bančnih bilanc). ZDA imajo na primer danes še enkrat tolikšen javni dolg kot pred krizo, lastniki in upniki rešenih bank pa medtem uživajo dobičke in dividende na rastočih borzah. Da se to ne bi ponovilo so takoj po najbolj akutnem delu krize sprejeli spremembe zakonodaje, ki bančnim regulatorjem omogočajo ostre enostranske posege v prestrukturiranje bank z namenom preprečevanja sistemske okužbe bančnega sektorja. Cilj teh ukrepov, ki so zelo neprijazni do lastnikov in nezavarovanih bančnih upnikov je predvsem čim manjša udeležba davkoplačevalskega denarja pri bodočih sanacijah bank.
Seveda smo mnenja, da lahko enostranski izbris delnic ali podrejenih obveznic brez tržne likvidacije banke predstavlja sporen poseg v pogodbene pravice imetnikov teh papirjev. Vendar želimo še enkrat poudariti, da so tudi pravice davkoplačevalcev vsaj tako močne kot pravice lastnikov finančnih instrumentov. Tudi slovenska vlada je namreč kmalu po izbruhu krize na mednarodnih trgih izdala nekaj milijard novih obveznic, katerih prilive je nato deponirala pri domačih bankah v smislu stabilizacije sistema. To je etično najbrž prav tako vprašljiva poteza, saj so imeli od tega največjo korist ravno delničarji in nezavarovani upniki bank, ki bi najbrž že takrat zašle v precejšnje likvidnostne težave. V imenu davkoplačevalcev, ki bomo plačali obresti na te obveznice ni takrat nihče vlagal ustavnih presoj. In danes, naj bi po nekaterih signalih te zneske država kar porabila za dokapitalizacijo bank v težavah. Spet brez vprašat davkoplačevalce. In prav to se nam v bistvu zdi še najbolj sporna točka celotnega reševanja bank.
Zadeva je torej precej bolj kompleksna kot se zdi na prvi pogled. Dejstvo je, da imamo banke, ki svoje vloge niso več sposobne opravljati zaradi pomanjkanja kapitala, tega pa ne uspejo dobiti od sedanjih lastnikov, niti na prostem trgu zato predstavljajo sistemsko tveganje. Treba se bo torej odločiti. Po našem mnenju je še zmeraj najbolj čista rešitev stečajni oz. likvidacijski postopek, kjer se v procesu odprodaje premoženja preveri tržna vrednost portfelja banke. Problem je v tem, da bi se v primeru stečajnega postopka nad dvema ali tremi največjimi bankami hkrati, v državi takoj oglasili dežurni »paničarji« in znova začeli izsiljevati davkoplačevalce za pomoč, sicer bo konec sveta.
Neprijeten občutek obstaja predvsem zaradi dejstva, da se pravila igre močno spreminjajo sredi igre. Po spremembi Zakona o bančništvu lahko torej Banka Slovenije »razlasti« lastnike in nekatere nezavarovane upnike, banka pa nato brez likvidacije posluje naprej z novimi lastniki in to dejansko je vprašljivo. Gre za zelo arbitraren postopek, ki je odvisen od subjektivnih cenitev vrednosti ne pa od tržnega preizkušanja kot se to zgodi v postopku stečaja ali likvidacije. Boljši način bi bil, da se premoženje banke likvidira preko tržnih mehanizmov ponudbe in povpraševanja ne pa z uporabo cenilcev vrednosti, ki se v preteklih letih niso ravno izkazali. Možno je torej, da v procesu cenitev pride tudi do določenega enostranskega oškodovanja premoženja lastnikov ali nezavarovanih upnikov, kar je sporno. Za kapitalsko neustrezno banko, ki ne najde dodatnega kapitala na trgu namreč ne sme obstajati možnost preživetja, temveč zgolj likvidacija premoženja. To je združljivo tudi z načelom spoštovanja konkurence. Regulator pa mora predvsem poskrbeti, da bo banka v težavah likvidirana še pravočasno.
Vsekakor bi bilo dobro, da se večji lastniki in združenja malih delničarjev z enako vnemo lotijo tudi sodelovanja pri preverjanju morebitne odškodninske odgovornosti nekdanjih uprav bank, revizorskih hiš, ki so se v zadnjih letih podpisovale pod bilance ter, zakaj ne, tudi Banke Slovenije kot vrhovnega regulatorja bančnega sistema. Obseg izgub v nekaterih bankah predvsem pa razlike med bankami namreč jasno kažejo, da ne gre več zgolj za običajne posledice recesije temveč za kriminalna dejanja storjena iz malomarnosti in opustitve skrbnega ravnanja z očitnim namenom pridobivanja osebnih koristi v škodo delničarjev bank, upnikov in nenazadnje tudi davkoplačevalcev. Drugače si ne moremo predstavljati, kako so lahko nekatere banke zabredle v stanje, kjer slaba posojila presegajo 15% vsega portfelja. Po podatkih Svetovne banke za leto 2012 sodi Slovenija med države z najvišjim deležem slabih posojil v bančnem sistemu. Družbo nam pri vrhu lestvice  delajo države kot so Kazahstan, Grčija, Irska, Litva, Bolgarija, Romunija, Madžarska, Ukrajina, Hrvaška, BiH, Moldavija in Ciper. 
Prah okoli novega bančnega zakona se torej že dviga in se najbrž še nekaj časa ne bo polegel. O zadevi ima vsak svoje mnenje, ki je najbrž precej odvisno tudi od tega na kateri strani bilance banke se je kdo znašel. Mi pa upamo, da bo vse to dogajanje imalo vsaj eno pozitivno družbeno posledico. Upamo, da se bo pridobivanje kapitala za banke podražilo. Če bodo vsi ti ukrepi v končni fazi pomenili, da bodo banke v prihodnosti težko oziroma precej dražje prihajale do kapitala na trgu bo to dolgoročno za vse nas precej bolje. Ravno poceni kapital in zadolževanje sta namreč tista dejavnika, ki generirata finančno nestabilnost in napačno alokacijo premoženja. Na ta način nastajajo in nato pokajo finančni baloni. Če bo tega manj, potem bodo spremembe pozitivne. Žal pa ostaja dejstvo, da ima vsaka zmaga svojo ceno.
Finančni minister in guverner centralne banke sta nas v četrtek obvestila o stanju domačega finančnega sistema. V prvi fazi bomo bankam zaupali 5,3 milijarde EUR v obliki davkoplačevalskih sredstev in garancij, kasneje v roku šestih mesecev morda še nekaj dodatnih sto milijonov, če bo bomo dokapitalizirali še katero od manjših bank. Sedanji delničarji ter imetniki podrejenih obveznic NLB, NKBM in Abanke naj bi izgubili svoje lastniške deleže v celoti, čeprav v tem trenutku postopek tega prenehanja kvalificiranih obveznosti še ni popolnoma jasen, vsaj časovno ne. Še bolj sumljivo pa je dejstvo, da naj bi del premoženja bank prevzela »slaba banka« in ga nato, po guvernerjevih lastnih besedah, celo prodajala z dobičkom, kar je v direktnem konfliktu z izbrisom delničarjev in podrejenih upnikov teh bank brez uvedbe stečajnega postopka. Guverner je nehote pravkar podal razloge za utemeljitev odškodninskih zahtevkov malih delničarjev in podrejenih upnikov treh največjih bank. Zaenkrat toliko o tem, saj bo o podrobnostih več znanega šele v prihodnjih dneh oz. tednih.
Medtem smo sredi tedna na borzah v tujini, predvsem v ZDA in Nemčiji, dosegli nove rekordne vrednosti borznih indeksov. Optimizem udeležencev je že tako gost, da bi ga lahko s škarjami rezali. Število vlagateljev, ki so prepričani o možnosti padca tečajev je padlo na najnižjo raven v zadnjih 25-letih. Skoraj vsi potniki so torej na eni strani barke, kar bi moral biti zadosten razlog za strah. Trenutni vlagatelji se morajo zadevati, da se jim v naslednjem desetletju obeta povprečen letni donos pod 3%, pa še ta bo večina ustvarjen z dividendami. Slabše prognoze kot danes so bile le še leta 2000, ko je kazalo celo na rahlo negativen povprečni letni donos, ki se je nato dejansko v desetih letih tudi uresničil.

Delnice se morda v tem trenutku zdijo poceni ali primerno vrednotene zgolj pod pogojem, da verjamemo v nadpovprečno rast dobičkov, ki so že danes krepko nad nivojem dolgoletnega povprečja. To je delno posledica izjemnega fikalnega stimulusa s strani državnih proračunov, ki so v večini pomembnejših razvitih držav v primanjkljajih, delno pa izjemnega monetarnega stimulusa, ki je obrestne mere za najkakovostnejše izdajatelje znižal na zgodovinsko dno. Tako poceni, kot si danes denar izposojajo največje korporacije si ga še nikoli v zgodovini niso. Na ta način seveda prihranijo pri stroških financiranja. A kot smo že zapisali na tem mestu ima vsaka bilanca zmeraj dve strani. Kar nekdo pridobi, nujno nekdo izgubi. Zastonj kosilo ne obstaja. Niti fiskalni niti monetarni ukrepi na dolgi rok ne ustvarjajo nove vrednosti, temveč zgolj prerazporejajo obstoječi obseg kapitala iz levega v desni žep in obratno. Varčevalci na drugi strani te bilance, ki bodo zaradi nizkih obrestnih mer izgubili del dohodka bodo pač manj trošili, prav tako bodo manj trošili davkoplačevalci tistih držav, ki bodo z višjimi davki krpale proračunske luknje nastale zaradi ekspanzivne fiskalne politike. Manj potrošnje pa pomeni, da gospodarski sektor ne bo zmogel ustvariti nadpovprečne rasti dobičkov, ki ga od njega pričakujejo vlagatelji. In začarani krog se tako zapre. Takrat bo prišla groba streznitev.

Svet se bo pač moral prej ali slej soočiti z neizogibnim prestrukturiranjem dolgov. Do sedaj smo jih namreč zgolj prelagali iz ene strani na drugo in nazaj. Isto počnemo sedaj z domačimi bankami, saj se bo razbremenitev bank poznala na porastu državnega dolga do 75% BDP. Grčija je lep dokaz tega, da dodajanje novih posojil že tako močno prezadolženi državi v ničemer ne pripomore k rešitvi situacije. Res je sicer, da so se zasebne nemške, francoske in še katere banke v zadnjih letih na eleganten način znebile grških posojil, a ta niso bila odpisana (prestrukturirana), temveč so večinoma pristala na bilancah naddržavnih institucij, kot so Mednarodni denarni sklad, Evropska centralna banka ter Sklad za evropsko finančno stabilnost (EFSF). Tukaj gnijejo naprej, saj Grčija niti pod razno ne bo zmogla odplačati ogromnega dolžniškega bremena. 

Še več, Grčija je v zadnjih mesecih zaradi ostrih varčevalnih ukrepov prišla v primarni proračunski presežek, kar pomeni, da tekoči prihodki javne blagajne presegajo tekoče odhodke brez upoštevanja stroškov obresti za dolgove. Grčija torej lahko danes živi s tistim, kar pobere v obliki davkov, v kolikor ji ne bi bilo potreba plačevati obresti za pretekle dolgove. Če bi se torej našel pameten grški politik, bi sedaj lahko od Bruslja zahteval resno prestrukturiranje grškega dolga (beri: velik odpis) v nasprotnem primeru bi zagrozil z izstopom iz EU. Grška država razen plačila obresti namreč ni več odvisna od novega zadolževanja. Tako, kot je Nemčija uspela od Bruslja izsiliti rešitev svojih bank s prenosom grških dolgov, ima tudi grški narod vso pravico zavrniti plačilo dolgov in živeti od tistega, kar sam ustvari. Večji del bolečine so Grki torej že utrpeli, odločiti se morajo le še o tem ali ostanejo sužnji sistema, ki bo še dolgo obremenjeval bodoče rodove ali pa se osvobodijo dolgov in zapeljejo državo na lastno pot. Seveda tudi ta pot ni tako enostavna kot se sliši, ovir bi bilo kar precej, med temi bi bila vsekakor najbolj nevarna zabloda, če bi Grki sami prešli nazaj na stari način zapravljivega življenja, a zgodovina kaže, da so najuspešnejše ideje zmeraj zahtevale precej poguma. Je pa to še ena dodatna težava za tiste, ki vztrajajo, da je treba enotnost EU ohraniti ne glede na ceno. Grki so pravkar pridobili nekaj strateških pogajalskih pozicij.

Peter Mizerit

Peter Mizerit, član uprave, PFCI

Razkritja: To poročilo nima narave "priporočila" iz 378. člena Zakona o trgu finančnih instrumentov (UL RS št. 67/07). Vsi podatki predstavljeni v poročilu so zajeti iz objav v tiskanih ali elektronskih medijih ter uradnih objav na spletni strani Ljubljanske borze SEO-NET. Družba PFCI, d.o.o. kot sestavljalec poročila ne odgovarja za popolnost in točnost posredovanih podatkov, ki jih pridobi iz omenjenih virov. To obvestilo ne upošteva izkušenj, finančnih možnosti in namenov posamezne osebe v zvezi z naložbami v vrednostne papirje. Seznanitev z vsemi oblikami tveganja pri naložbah v vrednostne papirje je pogoj za oblikovanje investicijske odločitve v zvezi s prodajo ali nakupom delnic, oziroma drugih investicijskih odločitev. Zgodovinski podatki o donosih vrednostnih papirjev ne zagotavljajo donosov v prihodnosti. Vse podatke glede premoženja in poslovanja družb, ki kotirajo na organiziranem trgu ter gibanja cene delnic, lahko pridobite pri izdajatelju. Dodatna razkritja:http://j.mp/kcmscHS tokratnim poročilom se znova vračamo v Slovenijo. Nabralo se je namreč nekaj novosti, ki jih lahko obdelamo. Danes najbrž že vsi veste, da je na Ljubljanski borzi trgovanje z bančnimi delnicami in podrejenimi obveznicami do nadaljnega zaustavljeno. Borza se je za ta korak odločila zaradi asimetrije informacij, ki so preplavile trg po objavi sprememb Zakona o bančništvu, ki so stopile v veljavo 15. novembra. V dveh tednih po objavi so se namreč po medijih začele širiti špekulacije o tem, kaj se bo zgodilo 13. decembra, ko bodo objavljeni rezultati stres testov domačih bank. Eni so pisali o obsežnih dokapitalizacijah drugi o izbrisu delničarjev, tretji o konverziji podrejenih obveznic v kapital, nekateri pa so raje kar pohiteli na banko po svoje depozite itd… Ta informacijski kaos se je pokazal tudi na borzi z velikimi dnevnimi nihanji tečajev teh finančnih instrumentov. Sprememba Zakona o bančništvu Banki Slovenije omogoča, da v primeru ugotovitve kapitalske neustreznosti v posamezno banko poseže z izrednim ukrepom, ki dopušča tudi prenehanje ali konverzijo kvalificiranih obveznosti, med katere štejejo osnovni kapital banke in obveznosti do imetnikov nekaterih hibridnih finančnih instrumentov. Zakon torej Banki Slovenije dejansko omogoča sprejetje odločitve o »izbrisu« delničarjev ali prisilni konverziji hibridnih obveznosti v kapital po načelu »bail-in«. Ne gre za nobeno domačo posebnost, saj priporočila prihajajo iz Bruslja nekaj podobnega pa poznajo tudi v ZDA (Orderly Liquidation Authority sprejete v okviru zakonodajnega paketa Dodd-Frank takoj po krizi leta 2010). Zakaj pravzaprav gre? Na vrhuncu finančne krize v letu 2008 so bile države stisnjene v kot in so pod grožnjo izrednih razmer bile prisiljene zapraviti ogromne vsote davkoplačevalskega denarja za stabilizacijo bančnega sektorja (poleg spremembe računovodskih standardov, ki še danes omogočajo fantazijsko vrednotenje bančnih bilanc). ZDA imajo na primer danes še enkrat tolikšen javni dolg kot pred krizo, lastniki in upniki rešenih bank pa medtem uživajo dobičke in dividende na rastočih borzah. Da se to ne bi ponovilo so takoj po najbolj akutnem delu krize sprejeli spremembe zakonodaje, ki bančnim regulatorjem omogočajo ostre enostranske posege v prestrukturiranje bank z namenom preprečevanja sistemske okužbe bančnega sektorja. Cilj teh ukrepov, ki so zelo neprijazni do lastnikov in nezavarovanih bančnih upnikov je predvsem čim manjša udeležba davkoplačevalskega denarja pri bodočih sanacijah bank.Seveda smo mnenja, da lahko enostranski izbris delnic ali podrejenih obveznic brez tržne likvidacije banke predstavlja sporen poseg v pogodbene pravice imetnikov teh papirjev. Vendar želimo še enkrat poudariti, da so tudi pravice davkoplačevalcev vsaj tako močne kot pravice lastnikov finančnih instrumentov. Tudi slovenska vlada je namreč kmalu po izbruhu krize na mednarodnih trgih izdala nekaj milijard novih obveznic, katerih prilive je nato deponirala pri domačih bankah v smislu stabilizacije sistema. To je etično najbrž prav tako vprašljiva poteza, saj so imeli od tega največjo korist ravno delničarji in nezavarovani upniki bank, ki bi najbrž že takrat zašle v precejšnje likvidnostne težave. V imenu davkoplačevalcev, ki bomo plačali obresti na te obveznice ni takrat nihče vlagal ustavnih presoj. In danes, naj bi po nekaterih signalih te zneske država kar porabila za dokapitalizacijo bank v težavah. Spet brez vprašat davkoplačevalce. In prav to se nam v bistvu zdi še najbolj sporna točka celotnega reševanja bank.Zadeva je torej precej bolj kompleksna kot se zdi na prvi pogled. Dejstvo je, da imamo banke, ki svoje vloge niso več sposobne opravljati zaradi pomanjkanja kapitala, tega pa ne uspejo dobiti od sedanjih lastnikov, niti na prostem trgu zato predstavljajo sistemsko tveganje. Treba se bo torej odločiti. Po našem mnenju je še zmeraj najbolj čista rešitev stečajni oz. likvidacijski postopek, kjer se v procesu odprodaje premoženja preveri tržna vrednost portfelja banke. Problem je v tem, da bi se v primeru stečajnega postopka nad dvema ali tremi največjimi bankami hkrati, v državi takoj oglasili dežurni »paničarji« in znova začeli izsiljevati davkoplačevalce za pomoč, sicer bo konec sveta.Neprijeten občutek obstaja predvsem zaradi dejstva, da se pravila igre močno spreminjajo sredi igre. Po spremembi Zakona o bančništvu lahko torej Banka Slovenije »razlasti« lastnike in nekatere nezavarovane upnike, banka pa nato brez likvidacije posluje naprej z novimi lastniki in to dejansko je vprašljivo. Gre za zelo arbitraren postopek, ki je odvisen od subjektivnih cenitev vrednosti ne pa od tržnega preizkušanja kot se to zgodi v postopku stečaja ali likvidacije. Boljši način bi bil, da se premoženje banke likvidira preko tržnih mehanizmov ponudbe in povpraševanja ne pa z uporabo cenilcev vrednosti, ki se v preteklih letih niso ravno izkazali. Možno je torej, da v procesu cenitev pride tudi do določenega enostranskega oškodovanja premoženja lastnikov ali nezavarovanih upnikov, kar je sporno. Za kapitalsko neustrezno banko, ki ne najde dodatnega kapitala na trgu namreč ne sme obstajati možnost preživetja, temveč zgolj likvidacija premoženja. To je združljivo tudi z načelom spoštovanja konkurence. Regulator pa mora predvsem poskrbeti, da bo banka v težavah likvidirana še pravočasno.Vsekakor bi bilo dobro, da se večji lastniki in združenja malih delničarjev z enako vnemo lotijo tudi sodelovanja pri preverjanju morebitne odškodninske odgovornosti nekdanjih uprav bank, revizorskih hiš, ki so se v zadnjih letih podpisovale pod bilance ter, zakaj ne, tudi Banke Slovenije kot vrhovnega regulatorja bančnega sistema. Obseg izgub v nekaterih bankah predvsem pa razlike med bankami namreč jasno kažejo, da ne gre več zgolj za običajne posledice recesije temveč za kriminalna dejanja storjena iz malomarnosti in opustitve skrbnega ravnanja z očitnim namenom pridobivanja osebnih koristi v škodo delničarjev bank, upnikov in nenazadnje tudi davkoplačevalcev. Drugače si ne moremo predstavljati, kako so lahko nekatere banke zabredle v stanje, kjer slaba posojila presegajo 15% vsega portfelja. Po podatkih Svetovne banke za leto 2012 sodi Slovenija med države z najvišjim deležem slabih posojil v bančnem sistemu. Družbo nam pri vrhu lestvice  delajo države kot so Kazahstan, Grčija, Irska, Litva, Bolgarija, Romunija, Madžarska, Ukrajina, Hrvaška, BiH, Moldavija in Ciper. Prah okoli novega bančnega zakona se torej že dviga in se najbrž še nekaj časa ne bo polegel. O zadevi ima vsak svoje mnenje, ki je najbrž precej odvisno tudi od tega na kateri strani bilance banke se je kdo znašel. Mi pa upamo, da bo vse to dogajanje imalo vsaj eno pozitivno družbeno posledico. Upamo, da se bo pridobivanje kapitala za banke podražilo. Če bodo vsi ti ukrepi v končni fazi pomenili, da bodo banke v prihodnosti težko oziroma precej dražje prihajale do kapitala na trgu bo to dolgoročno za vse nas precej bolje. Ravno poceni kapital in zadolževanje sta namreč tista dejavnika, ki generirata finančno nestabilnost in napačno alokacijo premoženja. Na ta način nastajajo in nato pokajo finančni baloni. Če bo tega manj, potem bodo spremembe pozitivne. Žal pa ostaja dejstvo, da ima vsaka zmaga svojo ceno.



Vir: Podpalmo.si

Povej naprej:
komentarje poganja Disqus


Prometno informacijski center
Prometno poročilo, torek 15.september 2015 ob 22:58

Zapora ceste: - Na primorski avtocesti bo med Logatcem in Uncem do predvidoma 12. novembra promet v obe smeri urejen po dveh zoženih pasovih.


Današnje prireditve

Klikni za novico