Borze v dilemi

Prejšnji petek smo beležili močno rast borznih indeksov, ki pa je bila nato v celoti izničena že v ponedeljek s prav tako močnim padcem. Torek je minil relativno mirno, kar pa je bilo zgolj zatišje pred viharjem v sredo, ko je glavne borzne indekse dobesedno izstrelilo navzgor.

Končni efekt te divje volatilnosti je na dlani že nekaj mesecev. Neto odlivi iz delniških investicijskih skladov se tako v Sloveniji kot v tujini beležijo v visokih zneskih. Mali vlagatelji zapuščajo borzni parket razočarani, ker v zadnjem desetletju z njega niso kaj dosti odnesli. Razočaranje nad donosi ter nejasnost nad tem, kam nas vodijo nosilci monetarnih in fiskalnih politik so glavni razlog vse manjšega zaupanja vlagateljev v pošteno delovanje finančnih trgov. Posledica tega je zmanjšanje likvidnosti na borzah. V zadnjih mesecih se je poleg tega kar nekaj priznanih upraviteljev skladov tveganega kapitala (hedge fund ali private equity) odločilo, da zapre svojo dejavnost, ker ugotavljajo, da je vse težje dosegati zadovoljive donose. Med večje dejavnike tveganja uvrščajo prav vlogo države, ki je močno stegnila svoje lovke nad gospodarstvo zaradi česar je izredno težko izvajati učinkovito alokacijo kapitala. Podpiranje propadlih podjetij (bank), prepoved stav na padanje tečajev (short), odkrito in nesankcionirano insajdersko trgovanje, umetno stimuliranje povpraševanja ter izredno nezanesljivi makroekonomski podatki, ki jih v zadnjem času objavljajo državne institucije močno izkrivljajo sliko dejanskega stanja in omogočajo veliko možnost napak pri investiranju. Napak malih vlagateljev pa država seveda ne bo nikoli pokrila, tako kot je to storila z napakami bančnikov.

Borznim trgom se pozna, da so že od letošnjega maja dalje v stanju neodločenosti. Na eni strani imamo podatke o pešanju gospodarskega okrevanja, na drugi strani pa verjetnost, da bodo monetarne oblasti ponovno začele program likvidnostne podpore »quantitative easing 2«. Nihče ne ve ali je pametno biti investiran in upati, da bodo morebitne nove spodbude povlekle trge navzgor, ali pa počakati, da upočasnitev gospodarske rasti potegne borze navzdol. Vlagatelji niso prepričani ali ponovno zaupati Bernankejevi politiki, ki je obljubljala zagon gospodarske rasti a se je ta po dobrih treh četrtletjih že izpela. Kdo nam jamči, da bo tokrat drugače? Ali bo naslednji stimulus tisti, ki bo prinesel tako želeno rast zaposlovanja? Kaj pa če bo to ponovno zgolj kratkoročni efekt, ki bo zamrl v roku dveh, treh četrtletij za seboj pa pustil še večjo luknjo v državni blagajni? Trgi pa tudi javnost postajata čedalje bolj občutljiva na temo proračunskih deficitov. Nepregledno trošenje države brez oprijemljivih pozitivnih posledic ni več v modi. Politiki bi morali znati bolje izkoristiti te trende v družbi ne pa da jim kljubujejo in vztrajajo pri svojih metodah, ki nas bodo pripeljale do grškega scenarija.

Politika ZIRP (Zero-Interest-Rate-Policy oziroma politika ničelne obrestne mere), ki jo trenutno favorizira ameriška centralna banka FED, neposredno koristi le največjim bankam. Le te imajo namreč dostop do posojil FED-a po zgodovinsko nizki obrestni meri okrog 0,25%. Denar nato enostavno plasirajo v nakupe ameriških državnih obveznic pri donosu okrog 2,5%. Popolnoma brez tveganja torej zaslužijo dobra 2% obrestne marže. Kaj pa stranski učinki te politike:

• vse manj posojil za podjetja in prebivalce – moraš namreč biti posebej nadarjen bančnik, da v okolju, ki ti omogoča 2% netveganega zaslužka greš in posojaš denar tveganim projektom;
• uničenje pokojninskih skladov, ki zaradi prenizkega donosa obvezniških trgov nikakor ne bodo uspeli dosegati obljubljenih povprečnih donosnosti za svoje varčevalce;
• kaznovanje varčevalcev, ki skušajo v teh časih pravilno ravnati, torej poplačati dolgove in povečati varčevanje, česar pa ne uspejo zaradi rekordno nizkih obrestnih mer za bančno varčevanje.

To se imenuje »crowding-out« efekt, kjer državno vmešavanje v gospodarstvo izpodriva zasebno pobudo. Predpogoj za stabilen gospodarski razvoj je namreč akumulacija kapitala. Ta pa je možna le z ustrezno stopnjo varčevanja. Varčevanje je seveda mogoče le ob ustrezni obrestni meri. Če centralna banka destimulira varčevanje z umetnim nižanjem obrestne mere, pravzaprav zavira zdravo ustvarjanje kapitalske baze za bodoči gospodarski razvoj, namesto tega pa omogoča osnovo za napihovanje piramidnega kreditnega balona. To je nekaj najslabšega kar lahko ekonomska politika počne.