Kdo določa obrestne mere?

V Sloveniji očitno ravnokar dosegamo vrhunec finančne krize. Do vratu zadolženi finančni holdingi ostajajo brez podpore bank in razprodajajo vse kar je še možno prodati. Banke tudi same rubijo delnice in deleže in jih ponujajo naokoli za prodajo. A prostega denarja za prave nakupe v Sloveniji enostavno ni. Resnih tujih kupcev pa za manjše nepomembne deleže tudi ni od nikoder. Tuji interesenti se namreč zanimajo za celotna podjetja v paketu (tako kot je bila prodana Droga Kolinska), kjer imajo nato popoln vpliv na poslovanje podjetja.

Pa pustimo domačo borzo v agoniji, ki ji trenutno ni videti konca in se tokrat nekoliko bolj posvetimo obrestnim meram. Donos ameriške desetletne obveznice je namreč ponovno zdrsnil pod 3% (trenutno okrog 2,9%). Zanimiva v tem trenutku je razdvojenost med obvezniškimi in delniškimi trgi, kjer prvi očitno pričakujejo povratek v recesijo z deflacijskimi pritiski, drugi pa okrevanje in inflacijo. Donos omenjene ameriške obveznice je bil nazadnje tako nizek aprila 2009, na vrhuncu finančne krize, ko je vse kazalo skorajda na konec sveta. Takrat je bila vrednost delniškega indeksa S&P500 okrog 850 točk, danes pa je ta dobrih 25% višje. Ugibamo lahko torej ali so delnice vsaj 20% predrage glede na ekonomsko situacijo po svetu, ali pa so obveznice podobno precenjene? Kakorkoli že, tako velikega razkoraka med pričakovanji obvezniških in delniških trgov niti trgovci z več desetletnimi izkušnjami ne pomnijo.

Na tem mestu se moramo dotakniti še enega mita, precej priljubljenega pri vlagateljih in bankirjih. In sicer mit o vsemogočnosti centralnih bank in njihovem vplivu na trge. Predsednik ameriškega FED-a Ben Bernanke je v svoji doktorski disertaciji pisal o t.i. »helikopter efektu« s katerim lahko centralna banka prepreči deflacijski scenarij in zažene gospodarstvo. Gre za to, da naj bi v teoriji centralna banka z obsežnimi nakupi premoženja na kapitalskih trgih znižala donos obveznic in na ta način povzročila padec referenčnih obrestnih mer, kar naj bo vzpodbudilo kreditiranje in rast gospodarske aktivnosti. Pa si poglejmo, kako se je Bernankejeva teza odrazila v praksi.

Na prikazanem grafu je s krivuljo označen donos 10-letne ameriške obveznice, ki je bila glavni cilj »Bernankejevega načrta«. Donos obveznice beremo na skali na desni strani grafa in sicer oznaka 30 npr. pomeni donos 3% točke. Vidimo lahko, da je konec leta 2008 donos močno padel iz 4% na 2,2% kot posledica panike na finančnih trgih (Lehman Brothers!). Investitorji so iz delnic bežali v varno zavetje državnih obveznic in s tem znižali njihov donos. To je bil torej efekt svobodnega trga. Kaj se je nato zgodilo? V začetku leta 2009 so se že začele širiti govorice o paketu »quantitative easing« težkem cca 1000 milijard USD, s katerim bi ameriška centralna banka posegla na trg in pomagala bančnemu sektorju. Aprila 2009 je program dejansko stekel. Od takrat pa do njegovega zaključka meseca marca 2010, je donos obveznic zrasel iz 2,5% nazaj na 4%. Doseženi efekt je torej ravno nasproten od tistega, ki ga Bernanke zagovarja v svoji tezi. S posegom na trg je povzročil rast obrestne mere, kar je popolno nasprotje tistega, kar je želel doseči. In da bo mera polna si poglejte nato še nadaljevanje grafa. Od marca 2010 dalje, ko se je centralna banka umaknila s trga je začel donos ponovno padati, ravno to kar je Bernanke predhodno želel doseči s svojo intervencijo a ni uspel.

Za razlago dogajanja moramo poznati definicijo obrestne mere. Obrestna mera je nagrada, ki jo tisti, ki denar posoja zahteva od posojilojemalca. Obrestna mera vključuje premijo za tveganje in nek pričakovan dobiček tistega, ki posoja. Premija za tveganje pa odraža tveganost tistega, ki mu je denar posojen ter tveganost stabilnosti monetarnega okolja gledano skozi čas (inflacija). Zaradi tega so kratkoročna posojila običajno cenejša od dolgoročnih, saj pričakujemo, da na kratek rok ne bo večjih sprememb monetarnega okolja. In kaj je Bernanke povzročil s svojim posegom na trg obveznic? Destabiliziral je monetarno okolje, saj so se tržni udeleženci nenadoma preplašili »tiskanja denarja« in inflacije. Zaradi tega je poskočila premija za tveganost monetarnega okolja pri obrestnih merah. In zaradi tega so obrestne mere v času njegovega »načrta« zrasle. Ravno nasprotno od tistega, kar je bil primarni cilj načrta – znižanje cene denarja. Dokaz, da niti centralne banke niso vsemogočne.